Ocenjuje se, da je približno 5 milijonov zaposlenih v Evropski uniji izpostavljenih prahu kristalnega silicijevega dioksida. Rudarski prah predstavlja največje tveganje za okoljske pljučne bolezni v rudarstvu, gradbeništvu in nekaterih drugih industrijah.

Prah kristalnega kremena, ki se vdihuje (RCS) je po razvrstitvi IARC rakotvorne snovi skupine 1, kar pomeni, da je zanesljiv povzročitelj raka pri ljudeh. RCS lahko ob dolgotrajni izpostavljenosti povzroči hude bolezni dihal in celo pljučnega raka, tveganje pa nastane z vdihavanjem prahu.

Kje se pojavljajo tveganja

Izpostavljenost prahu silicijevega dioksida se pojavlja predvsem pri površinskem in podzemnem rudarjenju ter gradbeništvu (gradnja inženirskih objektov in podzemni inženiring). Na področju podzemnega inženirstva je treba omeniti zlasti področja zemeljskih del, gradbeništva in predorov. Poleg tega so panoge, v katerih se kristalni silicijev dioksid uporablja kot surovina, cementna industrija, kemična, keramična in steklarska industrija (pesek za taljenje stekla), livarska industrija (livarski pesek) ter industrija gume, plastike in barv (polnilo). Velike emisije prahu, ki lahko vsebujejo prah kristalnega kremena, ki se vdihuje, so možne tudi v kmetijstvu ali vrtnarstvu. V večini primerov so zaposleni v mikropodjetjih z največ devetimi zaposlenimi.

Silicijev prah nastaja predvsem pri pridobivanju in predelavi surovin, ki vsebujejo minerale, ki vsebujejo silicijev dioksid. Poleg tega silicijev prah nastaja pri (večinoma mehaniziranih in hitrih) postopkih obdelave, kot so rezanje, žaganje, vrtanje, brušenje in drobljenje kamnin, betona, asfalta, malte, opeke in keramičnih izdelkov. Druge dejavnosti vključujejo ravnanje s suhimi materiali, ki vsebujejo kristalni silicijev dioksid, njihovo mešanje ali grabljenje, prav tako pa lahko pride do sproščanja silicijevega prahu pri postopkih, kot je peskanje s stisnjenim zrakom s peskom ali steklom.

Prah, ki se je že usedel, se lahko ponovno prenese v zrak, če ga dvignejo vozila ali veter, kar lahko izpostavi tudi ljudi, ki stojijo na gradbeništvu.

Več o snovi

Kristalni silicijev dioksid je drugi najpogostejši rudar v zemeljski skorji. V različnih količinah se pojavlja v večini kamnin in predstavlja večino svetovnih nahajališč peska. V manjših količinah ga najdemo tudi v glini. Izdelki, v katerih je vezan silicijev dioksid, niso nevarni. Vendar pa lahko med pridobivanjem in predelavo, tj. peskanjem, rezanjem, sekanjem, vrtanjem, brušenjem itd. izdelkov, ki vsebujejo silicijev dioksid, nastanejo majhni delci, ki lahko pridejo v pljuča in jih ogrožajo (“prah kristalnega kremena, ki se vdihuje”).

Nevarnosti, ki se lahko pojavijo

Glavni zdravstveni učinek vdihavanja prahu kristalnega silicijevega dioksida je razvoj silikoze. Silikoza je trajno brazgotinjenje pljuč zaradi vdihavanja prahu silicijevega dioksida. Ob telesnem naporu se pojavijo težave z dihanjem, ki se včasih razvijejo v zadihanost v mirovanju. Nekateri ljudje imajo tudi kašelj z izkašljevanjem ali brez njega. Zgodnji simptomi silikoze so lahko tudi nagnjenost k okužbam dihal. Ni jasno, kako točno prah kristalnega kremena, ki se vdihuje, povzroča pljučnega raka – najverjetnejši vzrok je kopičenje prahu v pljučih. Zaradi njegove strupenosti naravni obrambni mehanizmi telesa težko odstranijo prah, zato ta ostane v pljučnem tkivu in povzroča stalna vnetja.

Kaj lahko storite

Najboljša rešitev je preprečevanje nastajanja trdnih delcev z zamenjavo, na primer z uporabo izdelkov z nizko vsebnostjo prahu (npr. blago iz silosa namesto blaga v vrečkah). Če zamenjava ni mogoča, je treba preprečiti ali vsaj zmanjšati izpostavljenost prahu silicijevega dioksida. Preprečevanje ali zmanjševanje prahu lahko dosežete z uporabo metod dela z nizko vsebnostjo prahu in strojev, ki delujejo z odsesavanjem ali mokro obdelavo. Redno čistite delovna območja in delovne prostore, izogibajte se usedlinam prahu, predvsem pa se izogibajte ponovnemu dvigovanju prahu med čiščenjem (tj. ne pometajte na suho in ne pihajte, temveč uporabljajte sesalnike za prah ali sesalnike). Neprestano spremljajte, ali prihaja do nastajanja prahu in ali je treba prilagoditi ukrepe za obvladovanje tveganja.

Pri dejavnostih, pri katerih se veliko praši, je treba delovna območja razdeliti na ločene prostore, v katerih se delo lahko izvaja zaporedno, da se prepreči stik tretjih oseb s prahom.

Osebno varovalno opremo (zaščito dihal) je treba uporabljati le kot zadnjo možnost, kadar tehnični ukrepi ne zadostujejo za zaščito uporabnika pred vdihavanjem škodljivih prahu, hlapov ali plinov. Vendar je za nekatera delovna mesta ali delovne naloge dihalni aparat lahko edina praktična rešitev.