Dejstva o 1,4-dioksan

Ocenjuje se, da je v EU 1,4-dioksanu izpostavljenih do 30.000 zaposlenih. Tipična delovna mesta, kjer se uporablja 1,4-dioksan, so v gumarski in kemični industriji. Pojavlja se lahko tudi kot stranski proizvod v kozmetični industriji. Zaposleni so izpostavljeni predvsem z onesnaženjem v zraku in s stikom s kožo, čeprav je možna tudi oralna izpostavljenost. 1,4-dioksan je v skladu z zakonodajo razvrščanje, označevanje in pakiranje CLP razvrščen kot rakotvorne snovi kategorije 1B (Carc. 1B) in domnevno prispeva k nastanku karcinomov v nosu ter tumorjev v jetrih in ledvicah. Poleg tega 1,4-dioksan močno draži oči in lahko povzroči draženje dihal; ponavljajoča se izpostavljenost kože lahko povzroči njeno izsušitev ali razpokanje.

Kje se pojavlja tveganje

Do poklicne izpostavljenosti pride pri proizvodnji, predelavi in uporabi 1,4-dioksana z vdihavanjem ali izpostavljenostjo kože. 1,4-dioksan se pogosto uporablja kot topilo v laboratorijih (npr. kot mobilna faza v kromatografiji) in na industrijskih lokacijah v postopkih polimerizacije. Pri izpostavljenosti je treba upoštevati tudi dejavnosti čiščenja in vzdrževanja.

Več o snovi

1,4-dioksan je bistra, brezbarvna tekočina, ki se zlahka meša z drugimi topili. Zaradi svoje inertnosti se večinoma uporablja kot topilo. Je zelo vnetljiv in lahko tvori eksplozivne perokside. 1,4-dioksan je antropogena kemikalija, ki se v okolju ne pojavlja naravno. Je znan stranski produkt industrijskih postopkov etoksilacije in je zato lahko prisoten kot onesnaževalo v kozmetičnih izdelkih in izdelkih za osebno nego, kjer je njegova koncentracija strogo regulirana. 1,4-dioksan je bil kot ostanek najden tudi v izdelkih iz plastike in gume (npr. rokavice, škornji, oblačila, gumijasti ročaji, prestavna ročica, volani).

1,4-dioksan je v vodi stabilen in se ne razgradi. Spojine v zraku lahko 1,4-dioksan hitro razgradijo v različne spojine. Okolje (podtalnica) je onesnaženo zaradi odstranjevanja kemičnih topil, ki vsebujejo 1,4-dioksan, in zaradi odstranjevanja samega 1,4-dioksana.

Nevarnosti, ki se lahko pojavijo

1,4-dioksan se po vdihavanju in oralni izpostavljenosti hitro in skoraj popolnoma absorbira. Pomembna je tudi absorpcija skozi kožo. Po vdihavanju 1,4-dioksana se lahko pojavijo bolečine v zgornjem delu trebuha in bruhanje ter draženje oči in dihalnih poti. Drugi simptomi zastrupitve z 1,4-dioksanom vključujejo poškodbe jeter in ledvic, krče in komo. V tem kontekstu je treba upoštevati tudi sočasno dermalno absorpcijo snovi. Poleg tega lahko ponavljajoča se dermalna izpostavljenost 1,4-dioksanu povzroči poškodbe kože. Dodatno so bile v študijah na živalih opažene poškodbe jeter in ledvic ter učinki na osrednji živčni sistem, kot so opotekanje, narkoza, paraliza in koma. Treba je opozoriti, da so glavni ciljni organi po dolgotrajni izpostavljenosti dihalni sistem, jetra in ledvice.

Kaj lahko storite

Pri uporabi je treba razmisliti o substituciji, kjer je to izvedljivo. Če alternative niso na voljo ali se 1,4-dioksan lahko pojavi kot stranski proizvod, redno izvajajte ustrezne meritve izpostavljenosti, da veste, kdaj in kje je treba ukrepati. Za preprečevanje škodljivih učinkov na zdravje je zato izjemnega pomena zmanjšati izpostavljenost pod mejno vrednost, ki temelji na zdravju. V industrijskih procesih so primeri tehničnih nadzornih ukrepov zaprti sistemi, splošno odvajanje in lokalno odvajanje zraka. Tudi pri delu z zaprtimi sistemi lahko pride do izpostavljenosti, npr. med vzorčenjem. Meritve in nadzorni ukrepi so tam pomembni. Druge priporočene delovne prakse vključujejo zagotavljanje informacij o nevarnostih in usposabljanje zaposlenih ter splošne standarde delovne higiene za območja ravnanja s kemikalijami. Usposobiti je treba tudi delavce pri vzdrževanju in čiščenju. Preverite, ali zaposleni poročajo o zgodnjih simptomih. Priporočljivo je vključiti poklicnega zdravnika. Zavedajte se, da je pri 1,4-dioksanu mogoče oceno izpostavljenosti podpreti z biomonitoringom, če je to primerno v skladu z nacionalno zakonodajo. Zaposleni se morajo zavedati učinkov izpostavljenosti. Osebna varovalna oprema naj se uporablja le kot zadnja možnost, po uvedbi možnih tehničnih rešitev.

Viri: BAuA, CLP, nemška komisija MAK, RAC