Približno 10.000 do 33.000 zaposlenih v EU je na svojih delovnih mestih izpostavljenih akrilonitrilu. Kot glavni način izpostavljenosti se šteje vdihavanje, čeprav so zaposleni lahko izpostavljeni tudi pri stiku s kožo, saj akrilonitril zlahka prodre skozi kožo.
Akrilonitril je razvrščen v rakotvorne snovi kategorije 1B (v skladu z uredbo razvrščanje, označevanje in pakiranje), kar pomeni, da se na podlagi dokazov na živalih domneva, da je rakotvoren za ljudi. Izpostavljenost akrilonitrilu lahko povzroči pljučnega raka, obstajajo pa tudi dokazi, da lahko akrilonitril povzroči raka na mehurju.
Kje se pojavljajo tveganja
Akrilonitril se primarno uporablja kot surovina za proizvodnjo akrilnih in modakrilnih tekstilnih vlaken. Druge glavne uporabe vključujejo proizvodnjo kemikalij, izdelkov iz gume in plastičnih mas; akrilonitril in stiren se skupaj uporabljata tudi pri proizvodnji stiren-akrilonitrilnih (SAN) in akrilonitril-butadien-stirenskih (ABS) smol.
Več o snovi
Akrilonitril je pri normalni temperaturi in tlaku bistra, brezbarvna tekočina ostrega vonja. Majhne količine akrilonitrila se sproščajo med zgorevanjem rastlinskih snovi, kot so biomasa, les in tobak. Akrilonitril se pogosto uporablja v letalskem, obrambnem, vesoljskem in avtomobilskem sektorju.
Velja zavezujoča mejna vrednost EU za poklicno izpostavljenost v višini 1 mg/m³.
Nevarnosti, ki se lahko pojavijo
Pri vdihavanju ali absorpciji prek stika s kožo je glavni cilj strupenosti osrednje živčevje.
Akrilonitril lahko povzroči tudi lokalno draženje kože, oči in dihalnih poti ter preobčutljivost kože. Del te strupenosti je posledica presnove akrilonitrila v cianid.
Pri višjih ravneh izpostavljenosti je akrilonitril povezan tudi z drugimi učinki, kot so šibkost okončin, oteženo dihanje, omotica, motena presoja, cianoza in slabost, pa vse do kolapsa, nerednega dihanja in krčev, odvisno od odmerka in trajanja izpostavljenosti.
Akutna izpostavljenost tekočim ali parnim oblikam akrilonitrila pri vdihavanju (pogosto kot posledica nenamernega sproščanja) je bila povezana z vrsto učinkov, vključno z draženjem sluznice nosu, oči in zgornjih dihalnih poti.
Glede latentne dobe med izpostavljenostjo in rakom na možganih, povezanim z akrilonitrilom, velja 30-letna latentna doba.
Kaj lahko storite
Najučinkovitejši način za preprečevanje izpostavljenosti na delovnem mestu je zamenjava akrilonitrila; na primer pri proizvodnji ABS se lahko nadomesti z metakrilonitrilom (2-metil-2-propen-nitril). Kadar zamenjava akrilonitrila ni mogoča in se njegovi uporabi ni mogoče izogniti, je treba sprejeti ukrepe za zmanjšanje izpostavljenosti.
Najučinkovitejši način za preprečevanje izpostavljenosti akrilonitrilu je razvoj in uporaba zaprtih sistemov. Kadar to ni mogoče, je treba izvajati tehnične ukrepe, kot je učinkovito lokalno odsesavanje, dopolnjeno z dobrim prezračevanjem delovnega mesta in preverjanjem njihove učinkovitosti, da se zagotovi čim manjša izpostavljenost, kolikor je to tehnično mogoče.
Izvajajte redne ocene izpostavljenosti, da preverite, ali so vaši zaščitni ukrepi učinkoviti ali pa so potrebni nadaljnji ukrepi. Zaposleni morajo biti seznanjeni z učinki izpostavljenosti in se redno usposabljati o nadzornih ukrepih, potrebnih za varno delo z akrilonitrilom, da se prepreči izpostavljenost. Priporočljivo je vključiti zdravnika medicine dela.
Zagotovite, da imajo zaposleni po potrebi ustrezno osebno varovalno opremo, kot so zaščitna oblačila in rokavice. Osebna varovalna oprema se ne sme uporabljati kot edini preventivni ukrep. Pred tem je treba izvesti čim več zgoraj navedenih tehničnih in organizacijskih ukrepov. Poskrbite za uporabo prave osebne varovalne opreme, kot so zaščita za oči in obraz, rokavice, zaščitna oblačila in zaščita dihal. Poleg tega je treba pri izbiri opreme upoštevati anatomijo zaposlenih, ki jo bodo uporabljali, v primeru opreme za zaščito dihal, ki temelji na prilagoditvi obrazu, pa se močno priporoča, da se pri vsaki osebi opravi test tesnjenja. Poleg tega je treba vse zaposlene poučiti, naj si pred odmorom ali vstopom v drug prostor pravilno umijejo roke, ob koncu vsake izmene pa se umijejo in preoblečejo.
Osebno varovalno opremo je treba uporabljati le v skrajni sili in le začasno, ko so izčrpane vse tehnične rešitve. Zaposleni morajo biti deležni potrebnega usposabljanja in informacij za pravilno uporabo in vzdrževanje osebne varovalne opreme.
Reference:, razvrščanje, označevanje in pakiranje, IARC, ocena učinka, RAC