Dejstva o diklorometan

Starejši podatki (CAREX) iz leta 1990 kažejo poklicno exposure diklorometanu (znanemu tudi kot metilenklorid ali kloroform) pri približno 250.000 zaposlenih v EU (15 držav članic). Vendar je bila uporaba diklorometana od takrat bistveno omejena (uredba REACH, direktiva o pitni vodi).

Trenutne ocene poklicne exposure diklorometanu v EU niso na voljo. Glavni poti exposure na delovnem mestu sta dihala in koža. Diklorometan ima usklajeno razvrstitev v skladu z razvrščanjem, označevanjem in pakiranjem kot rakotvorne snovi kategorije 2. IARC snov razvršča kot rakotvorne snovi skupine 2A (verjetno rakotvorna za ljudi). Za diklorometan obstaja sum, da povzroča raka trebušne slinavke, pljuč in jeter.

Kje se pojavljajo tveganja

Diklorometan se uporablja predvsem kot odstranjevalec barve, razmaščevalec, potisni plin, hladilno sredstvo in ekstrakcijsko topilo. Je zelo hlapen, raztaplja številne organske snovi, zato se uporablja tudi kot topilo za smole, maščobe, plastiko in bitumen. Uporablja se tudi kot lepilo za posebne namene (akrilno steklo, polistiren).

Diklorometan je zelo hlapen, kar pomeni, da se pri uporabi na večji površini lahko v zraku hitro ustvarijo visoke koncentracije, ki jih lahko vdihneš. Pri takšnih obsežnih postopkih, kot sta razmaščevanje ali lepljenje (plastičnih) površin, se lahko v vdihanem zraku še vedno pojavijo visoke koncentracije diklorometana. Visoko intenzivne exposure so možne pri zaposlenih, ki uporabljajo odstranjevalce barve (gradbeništvo, prenove), ter pri opravilih, kot so čiščenje rezervoarjev, razmaščevanje in vzdrževanje v zaprtih prostorih. Srednje intenzivne exposure so značilne za kemično proizvodnjo, farmacevtsko proizvodnjo in pripravo topil, medtem ko je nizko intenzivne exposure mogoče pričakovati v analitskih, raziskovalnih in zdravstvenih laboratorijih, pri laboratorijskem osebju in v farmacevtski industriji (ekstrakcijska sredstva) ter pri obdelavi plastičnih površin z razmaščevalnimi sredstvi in lepili.

Več o snovi

Diklorometan je alifatski, nasičen halogeniran ogljikovodik, ki je v čisti obliki brezbarvna tekočina z vonjem po kloroformu. Ima nizko vrelišče 40 °C in parni tlak 470 hPa (pri 20 °C) ter je zelo hlapen. Pri uporabi izdelkov, ki vsebujejo diklorometan, se približno 85% snovi sprosti v okolje. V običajnih pogojih uporabe diklorometan ni vnetljiv; vendar lahko v zaprtih posodah obstaja nevarnost eksplozije.

Zaradi omejitev uporabe v skladu z uredbo REACH se odstranjevalci barve, ki vsebujejo več kot 0,1% (masni delež) diklorometana, smejo komercialno uporabljati le posebej usposobljeno osebje. Pri zgorevanju diklorometana lahko nastane plinasti, zelo strupen fosgen.

Nevarnosti, ki se lahko pojavijo

Če se snov absorbira v tekoči obliki, npr. skozi kožo, predvsem vpliva na osrednji živčni sistem in povzroča simptome, kot so glavobol, omotica, slabost, otrplost in zmanjšana zbranost. V telesu se diklorometan pretvori v ogljikov monoksid, kar povzroči zastrupitev z ogljikovim monoksidom. Pojavijo se lahko tudi draženje dihal in oči, izguba apetita, slabša zbranost in utrujenost.

Dolgotrajen stik s kožo povzroči razgradnjo maščobnega tkiva, kar vodi do izpuščajev in srbenja kože. Hlapi diklorometana so težji od zraka, zato se kopičijo pri tleh. Vdihavanje hlapov lahko povzroči poškodbe vidnega živca in jeter (hepatitis).

Najpomembnejši učinek dolgotrajne exposure je rakotvornost. Za diklorometan obstaja sum, da povzroča raka trebušne slinavke, pljuč in jeter.

Latentna obdobja za razvoj raka po exposure diklorometanu lahko trajajo od 20 do 30 let.

Kaj lahko storite

Najprej preveri, ali je mogoče izdelke, ki vsebujejo diklorometan, zamenjati z manj nevarnimi ali nenevarnimi alternativami. Na voljo je širok nabor alternativnih izdelkov, zlasti za uporabo kot potisni plin. Če nadomestka ni, je treba uvesti ustrezne ukrepe za varnost in zdravje pri delu, zlasti pri obsežnih postopkih, da se zaščitijo izpostavljeni zaposleni. Hlape je treba zajeti in odsesavati pri viru ali blizu tal z odsesovalnimi sistemi. Število izpostavljenih oseb in trajanje exposure je treba zmanjšati na minimum. Izpostavljene zaposlene je treba redno in razumljivo seznanjati s tveganji diklorometana ter z izvajanjem zaščitnih ukrepov. Ko so izčrpani vsi navedeni ukrepi, je mogoče vnos diklorometana v telo dodatno zmanjšati z uporabo ustrezne osebne varovalne opreme (PPE) in delovnih oblačil. PPE in delovna oblačila morajo omogočati čiščenje in higiensko shranjevanje. Pri uporabi zaščite dihal in rokavic je treba upoštevati navodila proizvajalca glede primernosti, uporabe, vzdrževanja, čiščenja in časa preboja.

Viri: OECD, ECHA; EU-OSHA, Gestis, EC, UBA.